Jezero Como z dojenčkom

Zakaj jezero Como? Že od nekdaj si želiva obiskati tretje največje jezero v Italiji. In sva ga. Skupaj z najinim polletnim Timom. Je takšen dopust primeren za majhnega otroka? Je. A sva se vmes tudi nekaj stvari naučila.

Jezero je značilne oblike — narobe obrnjena črka Y. Ima okoli 160 km obale, zaradi globine 400 metrov pa se uvršča na peto mesto najbolj globokih jezer v Evropi. Mest oziroma mestec na obali jezera je ogromno, a izbrali smo Bellagio. Med najbolj obiskanimi in zame tudi najlepše mestece. Ima svoj karakter. Bellagio me spominja na Opatijo. Takšno italijansko Opatijo.

Prvi dan

Na pot smo krenili okoli sedme ure zjutraj. Tim je takoj v avtu zaspal in prespal večji del poti. Kadar ni spal, sva se igrala. A že prvi postanek je pomenil preteg nog in zajtrk za našega dojenčka, za katerega je to prvo potovanje v sosednjo Italijo. Tako prvega dne kot preostalih dni počitnic si nismo čisto podrobno sestavili. Nekaj smernic so mi dali review-i na internetu, a premikali smo se glede na vreme in razpoloženje.

Dve mesti sta bili na seznamu za ogled v prvem dnevu na poti do cilja – Benetke ali Verona. Ko sva brala komentarje staršev z otroškimi vozički, se nama Benetke tokrat niso zdela najboljša izbira. Zato smo pot začeli v Veroni, kamor smo prispeli po približno štirih urah vožnje (vmes smo imeli dva kratka postanka). Parkirali smo v garažni hiši Parcheggio Centro, ki je zelo blizu centra, ura parkiranja pa je 1€. Od tam nas je pot nesla čez most reke Adiže — Via Ponte Aleardo Aleardi vse do Arene. Arena je v antičnih časih sprejela 30.000 ljudi, sedaj pa se je to zmanjšalo na 15.000. V njej še vedno prirejajo koncerte in operne nastope.

Preden smo si ogledali Areno samo od zunaj, smo šli mimo simpatične gostilne Peperino. Ker sta mi interier in zunanjost padla v oči, prav tako pa v redu cene, smo se odločili narediti krog in si nato privoščiti kosilo ravno tja. Tim je dobil svojo kašico, midva pa odlično kosilo. Ko sva videla, kakšne pice pečejo, nama je bilo še bolj žal vseh testenin, ki sva si jih naročila. Mogoče pa naju je tam čakala najboljša pica, pa tega ne bova izvedela. Sigurno si bova zapomnila, da primi in secondi pri nama ne prideta vpoštev, ker je bilo tega res preveč. Po slastnem kosilu še skok do slavnega balkona Julije iz Romea in Julije ter sprehod po ulicah Verone, ki malo spominjajo na Rim in Bologno. Malo naprej od balkona je market, kjer prodajajo sveže sadje, a pripravljeno na malenkost drugačen način. In ker velikokrat nakupujem z očmi, je tudi ta lonček s sadjem, moral z mano. Gre za Macadamia lonček in stane 4€. Pojedla sva ga ob reki Adiži, ki je vodila nazaj do najinega parkirišča.

Pot smo nadaljevali proti naši končni destinaciji — Bellagio. Manj kot tri ure od Verone oddaljeno mestece, ki leži ravno na robu narobe obrnjenega ipsilona jezera Como. Gre za najbolj popularno mestece ob jezeru. Ko sva se odločala o mestecu, v katerem bomo spali, je bil Bellagio na prvem mestu. Vsaka slika je kot razglednica in ko smo prispeli v našo hotelsko sobo in videli razgled, je vse okoli nas zares ena velika razglednica. Že pot ob jezeru do hotela je bila čudovita, za šoferja pa mogoče ne ravno. Italija me vedno navduši z barvnimi fasadami, lesenimi polkni na oknah, bršljanom, ki se vije po hišah. Tu me navduši vse, česar doma ne maram. Ampak tu vse to paše.

Nastanili smo se v manjšem hotelu Domus Bellagio in vsaka soba je usmerjena na jezero. Ob pogledu, ki je fantastičen, mi je srček kar zaigral. Ker smo bili preutrujeni za kakršnokoli raziskovanje, ura našega prihoda pa je tudi bila šest zvečer, smo odšli na večerjo v bližnjo Trattorio Bellavista. Ker sva za dobrodošlico dobila domač sirni namaz in kozarec penečega vina, sva se odločila samo za secondi jed — testenine z ragujem srnjadi. Odlično! Vse to začinjeno še s pogledom na jezero, ki je kazal odsev luči hiš naokoli. Pri Italijanih je znano to, da zaračunajo pogrinjek; v tem primeru sva midva dobila pozdrav iz kuhinje, včasih pa ne dobiš ničesar. Po večerji še kratek sprehod nazaj do hotela, ki je sicer novejši in kar nama je bilo sedaj pomembno — prijazen otrokom. Brezplačno so nama pripravili posteljico, v sobi, ki je precej moderna, te čaka nekaj prigrizkov in pijača v minibaru, ki si jo postrežeš brezplačno. V ceno okoli 260€ za štiri nočitve je vključen tudi zajtrk za naju, a v obliki voučerja v pekarni, ki je oddaljena 3 minute hoje.

Drugi dan

Zbudili smo se v hladno, a sončno jutro. Modro nebo je bilo obdano z nekaj oblački. Ker je bila napoved za popoldne slabša, sva se odločila, da raziščeva mestece Bellagio in se na daljši potep raje odpravimo naslednji dan. Po slabo prespani noči tako za Tima kot naju, sem se zajtrka res veselila. Z voučerjem sva šla v bližnjo pekarnico/kafetarijo na nama že precej znan zajtrk – sladke dobrote. Italijani res niso znani po zajtrku in zaman lahko pričakuješ kaj slanega. Rogljički, piškoti, … skratka sladko na 1001 način.

S polnim želodcem in čisto nič slabe vesti zaradi pocukranega zajtrka, smo se odpeljali v center. Slaba stran hotela je bila samo ta, da se nisi moral odpraviti peš do centra – zagotovo pa najboljša ta, da smo imeli ravno zaradi tega tako fantastičen razgled. Peš bi bilo nekje 30 minut hoje, kar sploh ni hudo, a nobenega pločnika, kjer bi se lahko umaknili z vozičkom. Po priporočilu receptorke v hotelu smo parkirali pri pokopališču na belih črtah – modre so bile namreč plačljive. Imeli smo srečo in imeli brezplačen parking ves dan.

Mestece je prijazno vožičkom, kar se mi je zdelo pomembno. Ja, veliko je simpatičnih uličic, ki so dostopne samo s stopnicami, a smo jih lahko obšli in na drugo stran prišli po cesti. Pri Italijanih zares obožujem sproščenost, mini kavarnice, butične trgovinice, prijazne domačine in njihove največje vrednote – kako pomembna jim je družina. Vsak, ki je imel sekundo časa, se je nasmejal Timu, ga mogoče pobožal ali mu izvajal lumparije. Na trenutke mogoče moteče, a takšni so. Družina jim je na prvem mestu, ob kosilih so glasni, česar mi nismo vajeni, a to jih dela unikatne. In teh vibracij je možno čutiti tudi v tem mestecu, ki se razprostirana na okoli 26 kvadratnih kilometrih. Via Giuseppe Garibaldi je polna lokalov, kavarn, butikov, trgovinic z lokalnimi produkti, oblačili, parfumi, …

Tako kot drugje okoli jezera, ima tudi Bellagio polno vil, obdanih s parkovi in vrtovi. Wau, arhitektura je noro lepa! Ker me tole področje zadnje čase malo bolj zanima, sem na takšne detajle tudi na dopustu še bolj pozorna. Vreme nam je bilo kljub deževni napovedi pisano na kožo, prijetnih 23 stopinj in sonček. Naš sprehod po mestu je bil dolg, opazovali smo trajekte, ki so med mesteci najboljši transport, občudovali rastlinje, si privoščili super kosilo v BabaYaga in se pozno popoldne vrnili v hotelsko sobo na osvežitev in počitek.

Tretji dan

Ker je bilo ves dan napovedano toplo in sončno vreme, smo se ga odločili preživeti na potepu po bližnjih mestecih okoli jezera. Kot že rečeno, so tu trajekti najboljše prevozno sredstvo – ceste so precej kaskaderske, podobne tisti na Amalfi obali. Na že tako ozki cesti, se naj bi srečal z avtobusom in še avtomobili so parkirani ob cesti. Voda je bila mirna, ozračje toplo in zjutraj po zajtrku smo šli v mestu k pristanišču. Kupili smo dve karti, 15 evrov na osebo, s katero smo se lahko peljali po mestecih na sredini jezera (to je zelo slab prevod iz mid-lake shuttle). Omenjena vozovnica je na voljo samo do 1. oktobra, a so verjetno zaradi lepega vremena tokrat podaljšali do 6. oktobra in tako smo imeli srečo, da smo jo ujeli tudi mi. Na trajekt je možno iti z vozičkom in za Tima ni bilo potrebno kupiti vozovnice. Urnik in cene so dosegljivi tudi na spletni strani Navigazione Laghi.

Najprej smo se odpeljali v mestece Varenna, od Bellagia oddaljena približno 15 minut vožnje. Naj omenim, da lahko z vozovnico izstopaš in vstopaš kjerkoli in kadarkoli v omenjenih mestih. Slikovito mestece z nekaj manj kot 1.000 prebivalci. Mesto je leta 769 odkril lokalni ribič. Tudi sicer se domačimi še vedno pretežno ukvarjajo z ribolovom. Skozi mesto teče najkrajša reka v Italiji – Fiumelatte, ki je dolga le 250 metrov. V slovenščino se prevede kot reka mleka, ki poleti dobi takšno barvo, jeseni pa zopet izgine.

Tu sva prvič “resno” začela razmišljati, kako prav bi nam prišla nosilka za Tima. Varenna namreč ni tako lahko dostopna z vozičkom, veliko je neudobnih tlakovcev, ki ni prav nič prijetna bodisi za budnega ali spečega otroka. Prav tako pa tudi nismo morali raziskovati dlje, ker so nam pot preprečile stopnice. Kot drugod po državi, pa tudi v Varenni ni nič drugače – jedla sva odlično hrano. Na kosilu sva se ustavila v restavraciji Al Prato, ki mi je bila takoj všeč, saj je bila terasa obdana s prelepim zelenjem in s kamnom prekrito škarpo. Glasba in vonjave, ki so se vile iz restavracije, pa so bile omamne. Odločila sva se za kremno rižoto s sipinim črnilom in škampom in to je bila najboljša rižota, kar sem jo jedla. Pogoj za rižoto je bil samo ta, da sta jo morala naročiti vsaj dva pri mizi. In hvala bogu sva si jo zaželela kar oba. Res fantastična hrana ter ambient, da o vin ne govorim. Zagotovo bi jo še enkrat obiskala.

Z dobro voljo po kosilu smo jo mahnili naprej. Želeli smo si ogledati še eno mestece in se po prihodu trajekta odpeljali do Menaggia. Mesto leži ravno na polovici razdalje zahodne obale jezera. Mesto samo sicer ni znano po nekih aktivnostih, večina je pekarnic in lokalov, zato smo se samo sprehodili in se kmalu vrnili nazaj v Bellagio. Vesela sem, da smo lahko mesta videli še iz vode in naredili nekaj lepih fotografij. Nasprotno od Varenne, se po tem mestu lahko prosto giblješ z vozičkom. Pot ob jezeru je res lepa.

Pozno popoldne smo se vrnili v naš hotel. Na poti smo se ustavili še v pekarni v Bellagiu, kjer sva si kupila večerjo. Utrujeni od potepanja in v pričakovanju naslednjega dne, smo vsi zaspali že pred deseto uro.

Četrti dan

Zopet smo se zbudili v sončno jutro. Temperature so se dopoldne gibale med 10 in 15 stopinj, popoldne pa se je ozračje ogrelo tudi do 24 stopinj, kar je pomenilo, da gredo z nami na izlet lahka oblačila. Današnji cilj je bilo mesto Como in obisk sosednje države Švice, kjer še nihče od nas ni bil. Mesto Como je glavno mesto pokrajine Como in ima po podatkih iz leta 2007 nekaj čez 80.000 prebivalcev. Vtis o mestu? Univerzitetno in klasično “obmorsko” mesto, ki to sicer ni. Če ga primerjam z mestom Bellagio je to kot Opatija in Rijeka. In ja, tako kot Bellagio, mi je tudi Opatija ljubša. Najprej smo se iz garažne hiše sprehodili do muzeja Alessandra Volte, izumitelja strelovoda, verjetno pa je vsem najbolj znan po električnih baterijah. Sprehod čez park in glavne ulice mesta ter hitro kosilo in že smo bili na poti proti avtu, odločeni, da gremo v mesto Lugano, oddaljeno slabo uro od mesta Como. Pravijo mu tudi švicarski Monte Carlo. Verjetno ni potrebno dvakrat poudariti zakaj.

A na koncu smo si premislili in se nismo odločili za obisk Švice. Zakaj? Ker imajo samo letno vinjeto, ki sicer stane samo 40 frankov, kar je 36,50 evrov. A za to, da se bomo tja odpeljali na pijačo in prigrizek, je ta cena absolutno bizarna, hkrati pa najti ugodno parkirišče, je tudi cel podvig. Tako sva se odločila, da se vrneva po isti cesti nazaj do Bellagia in zadnji dan preživimo še v kakšnem parku. Ceste okoli jezera so polne ovinkov in Matej mi je med potjo pravil, da so tu snemali oddajo Top Gear. Raj za takšne avtomobilske intuziaste.

Na poti hiter postanek v mestecu S. Giovanni, ki je bilo ob treh popoldne popolnoma prazno. Tam sem se odločila, zakaj ne bi obiskali vrtove vile Melzi. Vstopnina je 6.5 evrov na osebo. Je cena vredna obiska? Takšna zagotovo ne, mogoče nekaj evrov manj, a ti je takoj jasno, da je potrebno tako čudovite vrtove in nasade vzdrževati. Sprehod skozi drevored, med pisanim listjem, je bil sicer pravi balzam za oči in dušo. Takšni trenutki me napolnijo z mirom in toplino. Več kot očitno se staram, a res sem ugotovila, odkar imam Tima da me takšni vrtovi in poti veliko bolj pomirjajo kot kakršnakoli kopel. Ogled vrtov omenjene vile bi zagotovo priporočala. A tu preživiš kakšno uro. Lahko pa se usedeš na klopco ter v miru prebereš kakšno knjigo.

Zadovoljna od potepanja po še enem sončnem in toplem dnevu, smo odšli v center Bellagia, popila sva vsak svoj koktajl, Tim je bil prešerne volje in po prihodu v hotel smo vse spakirali in bili pripravljeni, da se naslednji dan polni vtisov vrnemo nazaj domov.

Peti dan

Odločili smo se, da na poti v Ljubljano ne obiščemo nobenega večjega mesta. Milano nam je bil malenkost iz poti, sploh center. Verono smo videli na poti v Bellagio, za obisk Benetk pa se tudi za nazaj nismo odločili. Pot je bila dolga, a ne naporna. Popolnoma sva se prilagajala Timu, kar je na potovanju z otrokom izjemno pomembno.

Kljub temu, da smo vse noči izjemno slabo prespali – kar nam sicer ni v navadi, ker Tim že zelo dolgo lepo prespi noč, nama niti za trenutek ni žal, da smo si ogledali jezero Como. Sklenila sva, da bo naslednji obisk jezera zagotovo Garda, ki je največje jezero v Italiji. Verjamem, da tudi izjemno čudovito.

Tako kot povsod v Italiji, tudi tu cene niso izjeme. Resnično sva imela srečo s hotelom in njegovo ceno, saj se hoteli sicer za isto število noči gibljejo okoli 700 evrov in več. Razgled je bil fantastičen in če bi se še enkrat vrnila (verjetno ne, ker bi rada videla še kaj drugega), bi izbrala istega.

To je bil naš prvi takšen aktiven dopust, a zagotovo ne zadnji. Sem že v pripravah na novega, ki pa še ostane skrivnost …