Theme License is not active! Please Activate it now to get started or if you don't have one - Buy it now.
Družinski teden po božičnih sejmih - Natalija
Blog,  Naokoli

Družinski teden po božičnih sejmih

Nisem ljubiteljica zime in mrazu, a če se decembra zaradi česa veselim, je to zagotovo adventni čas. Zame je to res poseben čas in zadnjemu mesecu v letu daje poseben čar, da konec leta zaključimo kar se da lepo.  

Kot vsako leto, sva se tudi letos odločila, da organizirava družinski teden po božičnih sejmih. A letos malo v drugačni družbi — z najinim Timom. Ker nama otrok seveda ni ovira na dopustu, ampak se mu samo drugače prilagodiš, ga vedno vzameva sabo. In seveda ni tokrat popolnoma nič drugače. Brskala sva po prenočiščih, ki nudijo izposojo otroške posteljice, da je ni potrebno voziti s seboj. Prva postojanka je mesto Salzburg. Na poti do tja sva plačala 7,40€ za predor Karavanke in kasneje še 12,00€ za Mautstelle St. Michael. Seveda ne smemo pozabiti še na 10-dnevno avstrijsko vinjeto, ki stane 9,40€. 

Naše prvo prenočišče je B&B Villa Verde, v nekaj več kot tri ure oddaljenem Salzburgu. Na poti je Tim pridno spal v novem sedežu Joie i-Spin 360, ki mu očitno res ugaja. Prespal je res velik del poti, vmes smo se ustavili samo enkrat (pričakovala sem vsaj dvakrat), kjer smo si na počivališču Landzeit vsi trije privoščili kosilo. Priporočam, da na pot v avto vzamete igračo ali dve, s katero lahko dojenčka animirate. S Timom sva prelagala pisane lončke po dolgem in počez in se pri tem prav zabavala. Doma sem mu že en dan prej skuhala juhico iz muškatne buče, jo zjutraj pred odhodom samo pregrela in jo v termo lončku vzela sabo. 

Najprej smo opravili check-in, se razpakirali, Tim se je malo zdivjal na postelji in bili smo pripravljeni na nove dogodivščine. Ker nas je pričakalo toplih 19.5 stopinj, a z malo vetra, se nismo oblačili v eskime. Tim je v bundici zasedel svoj prestol v vozičku in užival. Njegova prešerna volja se je širila med vse mimoidoče. Kdor nas pozna, ve, da je Tim pravi dobrovoljček in se večino časa samo smeji. Po slabih 15 minutah hoje, smo prispeli v strogi center mesta. Lučke so čudovite, prav v vsakem mestu so lepše kot pa v naši Ljubljani. Vsaka ulica svoj stil in prav nič ni kičasto. Božični market se je kazal v skromni velikosti, a bogati okrasitvi in stojnicah. Komaj sem čakala nekaj sladkega, zato sva si privoščila sladko presto in kuhanček ter punč. Pri presti nama je malo pomagal tudi Tim in se ob tem veselo oblizoval. Naredili smo en krog okoli stojnic in se odločili, da se zvečer vrnemo nazaj na najino večerjo, a z nosilko. Res jo priporočam, sploh v gužvi na marketih. 

In res … vrnili smo se nazaj, pojedla sva pečen krompir z jogurtovim prelivom in se s polnim želodcem vrnili v sobo, kjer smo vsi trije zaspali že kmalu po deseti uri.

Zbudili smo se v še eno sončno in za december toplo jutro, saj so zopet napovedovali 18 stopinj. Timu je sveži zrak prejšnjega dne očitno dobro del, saj si je privoščil dolg spanec. Pri zajtrku nisva s hrano nič komplicirala – Tim je jedel to, kar midva. Umešana jajčka ter jogurt s koruznimi kosmiči in banano. Res sem vesela, da je Tim pravi jedec in mu gre vse v slast. 

Po obilnem zajtrku smo napakirali avto in se z vozičkom odpravili v mesto, da ga vidimo še v drugačni luči. Toplo sonce nas je grelo ob sprehodu do Mozartove hiše, vse tja do Makartsteg — mostu s ključavnicami ljubezni in Mirabell vrtov. Verjamem, da so v kakšnem drugem letnem času čudoviti, tudi tokrat se je bilo lepo sprehoditi čeznje. Tim je zaspal, obrnili smo se in se odpravili proti Hohensalzburg Fortress. Ogromen grad z muzeji in vrtovi, kamor se lahko povzpneš peš, z avtom ali z gondolo, ki traja 54 sekund. Zaradi mojega strahu do gondol, smo se v breg odpravili peš. Nisva se odločila za ogled gradu, ker nisva vedela, ali je primeren za voziček, hkrati pa Tim ne bi dolgo zdržal v tišini, ki jo imajo muzeji radi. Zato sva se odločila, da Tim poje svoje kosilo, s pogledom na mogočni grad in se počasi odpravimo proti novi destinaciji. 

Kar 380 km oddaljena Praga se je že nekajkrat uvrstila med najlepša okrašena mesta v Evropi. To sva želela videti in po to smo tudi prišli. Sicer pa je obisk Češke tako za Tima kot Mateja prvi. Vinjeto za avtocesto smo kupili tik po vstopu v državo in sicer za 12.50 evrov. Dolga in precej dolgočasna pot, saj precejšen del avtoceste do Prage manjka, nas je po več kot petih urah pripeljala do garažne hiše, kjer smo si preko spleta rezervirali parkirno mesto. Naš hotel, Grandium Palace je le skok čez cesto. Ker sva bila oba utrujena, predvsem pa Matej od šoferske vloge, se prvi večer nismo odpravili ven, ampak smo izkoristili večerjo kar v hotelu ter se zopet kaj kmalu odpravili spat. Tudi Timu se je prileglo, da ni sedel v nobenem sedežu več, ampak se je znorel po sobi. Tim je sicer ogromen del poti prespal, presenetil me je, da smo se ustavili samo dvakrat. Utrujeni, a v polnem pričakovanju smo se veselili prihodnjega dne.

Prebudili smo se v megleno, nič kaj lepo jutro. Termometer je kazal 1 stopinjo in jasno mi je bilo, da se vreme iz Salzburga tu ne bo ponovilo. Po obilnem zajtrku smo se debelo oblekli, napokali Timovo hrano in odšli raziskovat češko prestolnico. Siva Praga ni nič kaj simpatična, tako kot nobeno drugo mesto ne. Stare stavbe izgledajo še starejše, še bolj umazane. Po nečem pa je Praga res znana — po tlakovcih si jo bomo zagotovo zapomnili, še bolj Tim, ki je zopet veliko spal. Dopoldanski čas smo namenili obisku Lego muzeja na Hnězdenski ulici. Ima največ razstavljenih figur na svetu, muzej pa se razprostira na 340 kvadratnih metrov. Vstopnice so cca 10€ za odraslo osebo. Nekaj stopnic navzdol iz trgovine vodi do muzeja, po muzeju pa se lahko brez težav gibaš z vozičkom. Moram priznati, da sem za to ceno pričakovala večji prostor, zagotovo pa je za ljubitelja svetovno znanih kock ta obisk skoraj nujen. Pomočniki Božička so tu prevzeli prvi Timov Duplo paket, ki ga bo lahko dodal v svojo Lego zbirko tekom let. Timu sicer ni bilo veliko jasno, kje se nahaja, je bil pa zagotovo navdušen nad Lego vlaki, ki si jih lahko prižigal. Tako da smo tu postali kar nekaj časa.

Po obisku Lega pa smo se sprehodili preko znanega 515.8 metrov dolgega Karlovega mostu. Ulični slikarji in muzikantje te spremljajo mimo več kot 30 kipov, ki krasijo most. Iz mostu se zelo lepo vidi Praški grad (Pražský hrad), ki je v Guinnessovo knjigo rekordov pisan kot največji starodavni grad na svetu. Na 70.000 kvadratnih metrih je svojo rezidenco dobil tudi predsednik republike. Sivina se je vila tudi nad reko Vltavo in nas spremljala ves dan. Sprehodili smo se čez tlakovane uličice do nekaj božičnih marketov in si privoščila kosilo v miru, medtem ko je imel Tim počitek in se odpravili v hotelsko sobo na toplo. Zvečer smo se vrnili z nosilko, kjer je Tim užival in s smehom zabaval mimoidoče, midva pa sva si na eni tržnici privoščila češke klobase. Kuhanček na tržnicah Prage je odličen, z vinom zagotovo ne šparajo. Priporočam, da nosite sabo češke krone, saj na stojnicah nimajo možnosti plačevanja s karticami. Prijeten sprehod med večernimi lučkami nas je odnesel v spanec in pričakovanje zadnje destinacije tega potepanja. 

Priznam, po tihem sem si ves čas želela, da končno pride ta dan, ko bom zopet namenjena proti mojemu najljubšemu mestu — Dunaju. V Pragi nas je čakal še en hotelski zajtrk in po njem smo se zapodili v avto (garažno mesto smo imeli rezervirano do 11. ure) in se peljali na Dunaj, da ga končno razkažem tudi Timu. Vožnja je hitro minila, malenkost več kot tri ure, Tim je zopet presenetil z enim postankom in spanjem preostali čas. Nekaj je na tem novem sedežu, prisežem. Okoli tretje ure popoldne smo se pripeljali v garažno hišo P&R, ki se nahaja v neposredni bližini našega zadnjega hotela Austria Trend Savoyen. Njihova garaža je 30€/dan, mi pa smo za našo odšteli 6€/dan. Sliši se kar razumljivo, da nismo izbrali njihove, kajne? Opravili smo check-in, nahranili Tima in se tik pred temo odpravili na božični market pri parku Belvedere, ki je le nekaj minut stran. Med sprehodom smo si privoščili nekaj dobrot iz stojnic, se pogreli ob kuhanem vinu in punču ter se počasi odpravili nazaj v hotel, kjer smo se igrali s Timom, na toplem večerjali in se nasploh zabavali. 

Zajtrk v Steiner Cafe, nato pa skok po dežnike in proti Palmenhaus. Čudovit in zanimiv interijer z bujnim rastlinjem in kavarno. Mize žal nismo dobili, ker je bila gužva, a nekaj fotografij mi je uspelo narediti. Ker se je napovedalovalo slabo vreme, sem se odločila, da nekaj deževnih ur preživimo v akvariju — Haus des Meeres. Zabavno tudi dojenčkom, verjemite. No, našemu 8-mesečnemu Timu je bilo noro všeč, videlo se je, da mu dogaja. In videli so tudi ostali, predvsem pa poslušali njegovo navdušenost. Vstopnica je za moje pojme kar draga — 18.9€/odraslo osebo. Sicer pa imajo tudi možnost oddaje garderobe, ki te stane 0.5€ ter parking za vozičke. Glede tega sem bila zelo skeptična, ker je najprej naš voziček v bogem kotu sameval, ko pa smo ob odhajanju prišli ponj, je bil okoli njega prav pester vozni park. Medtem pa smo si v devetih nadstropjih ogledali predvsem vodni svet, nekaj je plazilcev, nad katerimi sama nisem navdušena. En del je tudi tropski in je poln ptičev, mini opic in netopirjev. Vsega naštetega se bojim, a sem vztrajala kolikor se je dalo samo zaradi Tima, ki mu je ves ta kaos očitno ugajal. Po treh urah smo se vrnili v hotel, kjer smo na hitro pomalicali in si privoščili popoldanski počitek. 

Proti večeru je prenehalo deževati, tako da smo si privoščili še en sprehod do božičnega marketa, tokrat z vozičkom. Šli smo do Maria-Theresien-Platz, kjer imajo moj najljubši šmorn. Z največjim veseljem ga je jedel tudi Tim, prav tako pečen krompir s prelivom. Nabasani in utrujeni smo naredili krog okoli marketa in počasi proti hotelu ter zadnji noči. Družinski teden se je bližal h koncu, a je že res, kaj pravi rek – povsod je lepo, a doma je najlepše.
Zjutraj smo se s prijateljem dobili na nedeljskem zajtrku v Daniel Bakery, le nekaj minut proč od hotela. Zajtrkovalnica je del hotela Daniel, zajtrk pa je samopostrežen. Pri vhodu plačaš 25 evrov in potem lahko ješ, kolikor te je volja. Polni kot baloni smo se okoli 12. ure odpravili iz Dunaja in brez postanka (ker je Tim prespal skoraj celo pot) prišli domov nekaj po tretji uri popoldne. 

Navdušena sem bila nad počitnicami, nad našim družinskim tednom, ki smo ga preživeli po božičnih sejmih. Veselilo me je dejstvo, da je bil Tim srečen. Res je bil navdušen nad vsemi lučkami, smrečicami, hrano, predvsem pa je rad med ljudmi. In všeč nama je, da mu lahko že tako majhnemu razkazujeva različna mesta. Je že res, da se Tim ne bi nikoli spomnil tega tedna, a nama bodo ostali najlepši spomini.